V 86. letu starosti je 31. oktobra umrl Mate Mišo Kovač, eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih pevcev hrvaške zabavne glasbe. Za seboj je pustil več kot 30 albumov, milijonske naklade plošč in pesmi, ki so postale del osebnih zgodb poslušalcev po vsej nekdanji Jugoslaviji.

Na odru je pogosto zadostovalo, da je dvignil roke. Občinstvo je poznalo nadaljevanje. Ta prizor je postal zaščitni znak Miša Kovača in zgovorna podoba vezi, ki jo je desetletja gradil s poslušalci. Njegove pesmi o ljubezni, izgubi, zvestobi in pripadnosti so napolnile koncertne dvorane in stadione, spremljale družinska praznovanja ter ostale z ljudmi tudi v njihovih najtežjih trenutkih.

Rodil se je 16. julija 1941 v Šibeniku. Odraščal je v okolju, iz katerega sta izšla tudi Arsen Dedić in Vice Vukov, glasba pa ga je pritegnila že v najstniških letih. Leta 1961 si je na tekmovanju Prvi glas Šibenika delil prvo mesto, po odsluženem vojaškem roku pa se je preselil v Zagreb in začel pot poklicnega pevca.

Leta 1964 je podpisal pogodbo z Jugotonom in posnel prvo ploščo, priredbo pesmi Raya Charlesa z naslovom Ne mogu prestati da te volim. Med vodilne izvajalce tedanje zabavne glasbe ga je dokončno uvrstila skladba Više se nećeš vratiti iz leta 1969. Njen avtor Đorđe Novković je postal eden njegovih najpomembnejših glasbenih sodelavcev.

Zmaga s pesmijo Proplakat će zora na Splitskem festivalu leta 1971 je utrdila njegov položaj med največjimi pevskimi imeni v Jugoslaviji. Sledila so desetletja uspehov, razprodanih koncertov in pesmi, ki so preživele menjave glasbenih okusov. Med njimi imajo posebno mesto Ostala si uvijek ista, Ako me ostaviš in Dalmatino.

Kovačevo prepoznavnost so oblikovali značilen glas, neposredna interpretacija in odrska karizma. Čustva, o katerih je pel, je znal približati širokemu občinstvu. Posebno vez je ohranjal z Dalmacijo, rodnim Šibenikom, Splitom in Hajdukom, njegova priljubljenost pa je segala daleč prek hrvaških meja, tudi v Slovenijo.

Za velikimi uspehi je bilo življenje, zaznamovano s hudimi osebnimi izgubami. Najgloblje ga je prizadela smrt sina Edija leta 1992. V istem desetletju je izgubil tudi mater in mlajšega brata ter se spopadal z depresijo. O svoji bolečini je govoril javno, po obdobjih umika pa se je znova vračal h glasbi in občinstvu.

Posebno poglavje njegove koncertne poti je bil nastop Noć svijeća na splitskem Poljudu, kjer je po sinovi smrti pel pred večdesettisočglavo množico. Čeprav je tedaj napovedal slovo od nastopanja, se je pozneje vrnil na oder, snemal nove skladbe in sodeloval tudi s hčerko Ivano.

Leta 2012 je prejel porina za življenjsko delo. Priznanje je potrdilo njegov izjemni prispevek k hrvaški popularni glasbi, njegov vpliv pa je bilo mogoče slišati tudi med mlajšimi poslušalci, ki so njegove največje uspešnice spoznavali desetletja po njihovem nastanku.

Z Mišem Kovačem se poslavlja pevec, ki je znal koncert spremeniti v skupno petje tisočev. Ostajajo posnetki, spomini na dvignjene roke in pesmi, katerih nadaljevanje občinstvo še vedno zna na pamet.