Maribor, 4. septembra – Inštitut za strateške rešitve (ISR) je danes skupaj s SPIRIT Slovenija, javno agencijo, in Ministrstvom za gospodarstvo, delo in šport ter v sodelovanju z Mestno občino Maribor v Vetrinjskem dvoru gostil poslovni posvet Preklop 2.0: Regionalizacija razvoja in ustvarjanje dodane vrednosti v Mariboru. V ospredju so bili konkretni projekti, od energijske izrabe odpadkov v Mariboru in JEK 2 do sončnih elektrarn na degradiranih območjih ter razvoja Maribora kot zalednega logističnega vozlišča Luke Koper, skupni imenovalec razprave pa so bili dolgotrajni postopki, pridobivanje dovoljenj in pomanjkanje ustrezno pripravljenih zemljišč.

Posvet je uvodoma nagovoril direktor ISR Tine Kračun, ki je opozoril na razvojni zaostanek Podravja. Bruto dodana vrednost na zaposlenega je v regiji leta 2024 znašala 51.860 evrov, v Sloveniji pa povprečno 63.780 evrov, po bruto domačem proizvodu na prebivalca pa se Podravje že dve desetletji uvršča v spodnjo polovico slovenskih regij. Na potrebo po boljšem izkoriščanju razvojnih potencialov je opozoril tudi župan Mestne občine Maribor Saša Arsenovič. “V Mariboru se še vedno ustvarja manj dodane vrednosti, vendar se ti kazalniki izboljšujejo,” je poudaril ter izpostavil prometno lego in razvoj logistične ter energetske infrastrukture kot vzvoda nadaljnje gospodarske rasti. Državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo in energetiko Marko Dvornik je razpravo umestil v širši energetski okvir in poudaril, da energetika ni več le vprašanje oskrbe, temveč tudi gospodarske odpornosti in razvoja države. Za razogljičenje, zanesljivo oskrbo in konkurenčne cene energije bo po njegovih besedah treba posodobiti elektroenergetski sistem ter povezovati različne nizkoogljične vire, med njimi jedrsko in hidroenergijo, ob upoštevanju načela tehnološke nevtralnosti.

Ceno odlašanja pri infrastrukturnih odločitvah je nato predstavil partner ter direktor raziskav in razvoja ISR dr. Jure Stojan. Izhajal je iz obdobij, ko je Maribor infrastrukturo gradil pred drugimi, od izrabe Drave in razvoja železnice do prvih hidroelektrarn, ter opozoril, da regija danes zaostaja. Vzhodna Slovenija se je na lestvici Regional Innovation Scoreboard 2025 uvrstila na 160. mesto, Zahodna pa na 80. Med letoma 2023 in 2025 je Vzhodna Slovenija nazadovala za 0,5 točke, Zahodna pa napredovala za sedem. Podobno velja za državo kot celoto: na indeksu energetskega prehoda Svetovnega gospodarskega foruma je Slovenija letos zdrsnila z 22. na 28. mesto, najbolj pri pripravljenosti na prehod, kjer je ocena upadla z 59,0 na 55,7 točke, medtem ko je ocena delovanja sistema ostala nespremenjena pri 69,7 točke.

“Potrebujemo vizijo in pogum, brez tega ne bo šlo.”

Generalni direktor Dravskih elektrarn Maribor Andrej Tumpej je opozoril, da energetske naložbe potrebujejo predvsem stabilno investicijsko in zakonodajno okolje. Poseben izziv so po njegovih besedah novi proizvodni objekti, zlasti sončne in vetrne elektrarne, ki so prostorsko izpostavljeni in zahtevajo večje površine. Kot eno od rešitev je izpostavil uporabo degradiranih območij, ki jih ni mogoče nameniti drugim dejavnostim. “Zato smo se lotili projekta 10-megavatne sončne elektrarne na zaprtem odlagališču odpadkov,” je poudaril in dejal, da bi lahko tak projekt postal model tudi za druge naložbe na podobnih lokacijah, namesto da se sončne elektrarne umeščajo na kmetijske površine.

Član uprave NLB Andrej Lasič je ob tem opozoril, da težava ni le umeščanje projektov v prostor, temveč tudi pomanjkanje volje za večje infrastrukturne naložbe. “Večina energetskih projektov, ki jih trenutno financiramo, je v tujini, medtem ko je bil zadnji večji energetski projekt v Sloveniji hidroelektrarna Brežice pred približno 13 leti,” je dejal. Na razmeroma nizko investicijsko aktivnost po njegovem kaže tudi zadolženost slovenskega energetskega sistema, ki je pod enkratnikom EBITDA, medtem ko je v tujini običajno med tri- in štirikratnikom EBITDA. “Potrebujemo vizijo in pogum, brez tega ne bo šlo,” je sklenil.

Kdo bo zgradil naslednjo generacijo energetskih zmogljivosti

Med projekti z najbolj jasno opredeljeno časovnico je energijska izraba odpadkov v Mariboru. Naprava, ocenjena na 80 do 100 milijonov evrov, bi bila največja investicija v zgodovini občine, pokrila bi več kot 60 odstotkov letnih potreb mariborskega sistema daljinskega ogrevanja po toploti ter pomembno prispevala k reševanju vprašanja nereciklabilnih ostankov odpadkov iz vzhodne Slovenije, Koroške in Prekmurja. Predvidena zmogljivost naprave je približno 50.000 ton odpadkov na leto, med ključnimi pogoji za njeno izvedbo pa sta državna uredba in podelitev koncesije, je opozoril direktor Energetike Maribor Jože Hebar.

Na projekt JEK 2, ki je prav tako v fazi priprave, se je navezal svetovalec za jedrske tehnologije v GEN energiji Danijel Levičar. Poudaril je, da gre za državni strateški projekt, vključen v podnebno in energetsko strategijo, pri katerem trenutno potekajo analize in postopki, povezani z umeščanjem v prostor. Končno investicijsko odločitev želijo sprejeti do leta 2028, začetek gradnje pa je predviden za leto 2032 z vlivanjem prvega jedrskega betona. “V lokalnem okolju projekt podpira od 80 do 85 odstotkov prebivalcev, kar je 15 odstotkov več kot na nacionalni ravni,” je dejal Levičar. Dodal je, da bi država po dosedanjih ocenah lahko financirala celotno vrednost projekta, ne da bi to vplivalo na bonitetno oceno Slovenije.

Predsednik uprave Alpacem Cementa dr. Tomaž Vuk je predstavil projekt Aurora, največjo investicijo v zgodovini družbe, v okviru katere na opuščenem delu kamnoloma gradijo sončno elektrarno. Vsa proizvedena električna energija bo porabljena neposredno v cementarni, kjer naj bi po dokončanju pokrila približno 15 odstotkov potreb po elektriki. “Z lastnimi proizvodnimi viri želimo zmanjšati odvisnost od zunanjega omrežja in ga manj obremenjevati, z večjo fleksibilnostjo pa omejiti vpliv nihanj na energetskih trgih ter si zagotoviti bolj predvidljive cene električne energije,” je poudaril.

Maribor kot logistično zaledje Luke Koper

Drugi del posveta je odprl vprašanje, kako lahko Slovenija zajame večjo vrednost iz blagovnih tokov, ki prečkajo njeno ozemlje, ključne izzive slovenske logistike pa je uvodoma predstavil red. prof. dr. Aleš Groznik z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Promet in skladiščenje ustvarita med pet in šest odstotkov slovenske bruto dodane vrednosti, kar je nad povprečjem Evropske unije, blagovni tokovi pa hitro naraščajo. Luka Koper je leta 2000 pretovorila 86.679 kontejnerskih enot, lani pa že 1,27 milijona. Dodana vrednost se pri tem ustvarja predvsem tam, kjer so zgoščeni terminali in spremljajoče storitve: Luka Koper je lani ob 376,1 milijona evrov prihodkov dosegla 25,2-odstotno operativno maržo, medtem ko železniški tovorni operaterji v soseščini večinoma poslujejo z izgubo. Slovenija razpolaga z ustrezno geostrateško lego in infrastrukturo, vendar njen razvoj omejujejo dolgotrajni postopki umeščanja v prostor in pridobivanja dovoljenj. Drugi tir je bil denimo predviden že v nacionalnem programu razvoja železniške infrastrukture iz leta 1996.

Vodja strateškega razvoja Luke Koper Borut Čok je poudaril, da pristanišče že danes uporablja logistične zmogljivosti v zaledju, denimo Cargo Center Graz, zato vidi prostor tudi za razvoj logističnega središča v Mariboru. Njegove prednosti so bližina cestnih in železniških koridorjev ter razmeroma hitro dostopna in stroškovno učinkovita zemljišča. Z dokončanjem drugega tira pričakujejo odpravo enega ključnih ozkih grl pred pristaniščem in nov razvojni zagon, Luka Koper pa v zadnjih letih zato pospešeno investira v dodatne zmogljivosti. Čok je ob tem opozoril, da Slovenijo pri privabljanju naložb zavirajo dolgotrajni postopki umeščanja v prostor in pridobivanja dovoljenj. Države, kot sta Češka in Madžarska, po njegovih besedah pomen hitrosti in predvidljivosti postopkov razumejo bolje, zato imajo pri novih investicijah pogosto prednost.

Brez hitrejših odločitev bodo vlagatelji šli drugam

Članica poslovodstva Pošte Slovenije Ivana Vrviščar je opozorila, da se logistični tokovi lahko začnejo umikati iz Slovenije, če država ne bo sledila razvoju konkurenčnih vozlišč v soseščini, med drugim terminalu v Beljaku. Po njenih besedah globalni naročniki logističnih storitev vse bolj iščejo ponudnike, ki lahko prevzamejo odgovornost za celotno logistično verigo, zagotavljajo njeno sledljivost in nastopajo kot enotna vstopna točka. “Če ostanemo le na končnem delu vrednostne verige, ki je tudi najbolj občutljiv na cenovna nihanja, gospodarstvu ne bomo mogli ponuditi razvojnega zagona.”

Direktor Prometnega instituta Ljubljana pri Slovenskih železnicah dr. Peter Verlič je poudaril, da so ključne potrebe slovenske logistike vsebinsko večinoma že znane, naslednji korak pa je njihova izvedba. Projekti, kot je ureditev ljubljanskega železniškega vozlišča, bodo odpravili nekatera obstoječa ozka grla, podobne naložbe pa bo treba po njegovih besedah sistematično nadaljevati tudi drugod po omrežju. “Vsebinsko vemo, kaj je treba narediti. Potrebujemo predvsem odločitve in sredstva,” je poudaril ter opozoril, da so za del teh projektov na voljo tudi evropski viri.

Direktorica SPIRIT Slovenija Tamara Zajec Balažič je razpravo sklenila z vidika privabljanja tujih investicij. Logistična infrastruktura je po njenih besedah eden ključnih dejavnikov pri odločanju vlagateljev, pri čemer ima Slovenija pomembno konkurenčno prednost v Luki Koper in dostopu do evropskega trga. Večja ovira je pomanjkanje dolgoročne vizije in ustrezno pripravljenih lokacij za nove naložbe. “Nimamo dovolj zemljišč, pri katerih bi investitor vnaprej vedel, kaj je mogoče zgraditi, kakšni postopki ga čakajo in koliko časa bodo trajali,” je opozorila. Prav pri greenfield investicijah imajo zato države z bolj predvidljivimi in hitrejšimi postopki izrazito konkurenčno prednost. Ob tem je poudarila, da pri privabljanju vlagateljev ne gre le za logistične projekte, saj je logistika pomemben del širšega industrijskega ekosistema. Slovenija lahko po njenih besedah tujim investitorjem ponudi močno industrijsko tradicijo, usposobljene kadre, visoko tehnološko raven in dostop do evropskega trga. “Vizijo imamo, potrebujemo pa še pogum, da se stvari tudi dejansko izpeljejo,” je dejala ter dodala, da je Slovenija že pokazala, da lahko strateško pomembne projekte ob učinkovitem medresorskem sodelovanju izvede tudi v roku enega leta.